Niko Grafenauer: Ena pesem

Kakor umiranje

Skozi odsvit solza zorim.
Dajte, rokujte se z mano.
                                    Neizbrisljivo:
jaz sem
iz materine smrti vstali sin.

Tako stojim pred mrakom.
Zima oblega severna pobočja;
dim nima več opore,
že se razblinja v rjavini nad poljem.
Samota kakor luč, najtišja nežnost, samo dih
in teža: pošasten križevec preži na dušo.
Trpljenje sem, ki je meso postalo.
Zdaj je večer uteha, ki je z očmi
ne obsežem.

Prosojne roke zatiskajo veke
nad zadnjim pogledom ljubezni.
Kaj hoče
to mračno spremstvo pod hribom;
čemu iz črnih grl toži?
Nekaj nenehno moj tilnik motri.
Ne zapustite me, tonem!

V daljavi se zima drhteč pripravlja,
da me prekrije
z voščeno dlanjo.

Niko Grafenauer