Usta
Od vseh rumenih
listov,
ki jih dež osipa,
je enega odneslo
stran.
In že
visim na njem
z metaforo
in srcem,
težka
z mokrimi nogami
in z enim
čevljem
v ustih blata,
da mu je zaprlo
dih.
Maja Vidmar
 |
| Miroslav B. Dušanić |
Hiša
Z očetovim mlekom
sem pila trdno
arhitekturo
hiše,
a še v teh prostorih
sem se zvečer
pokrivala čez glavo,
in nobenega
dvoma ni:
na odprtem bi
prišli, ki jih ni,
in me požrli.
Težko je s hišo
v glavi.
Zvečer sedam
na zadnji
prag
in jih zateglo
kličem,
ki jih ni.
Maja Vidmar
 |
| Miroslav B. Dušanić |
Нема коментара:
Постави коментар